Glavni povzročitelji vnetja mehurja so bakterije, redkeje pa tudi virusi in glivice.
Vnetje mehurja se pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških, polovica žensk ima namreč vsaj eno okužbo v svojem življenju. Ponovitve so pogoste. Pri kroničnih vnetjih mehurja je včasih treba sprejeti nizke doze antibiotikov kot preventivni ukrep.
Okužbo mehurja povzroča vdor bakterij v mehur. Običajno so mehur, sečevod in ostali deli sečil sterilni in ne vsebujejo bakterij in drugih mikroogranizmov. Do okužbe pride, ko bakterije dobite v mehur skozi sečnico. Bakterije lahko prihajajo tudi iz drugih delov telesa s potovanjem skozi krvni obtok. Pri moških lahko pride do vnetja mehurja tudi zaradi vnete ali razširjene prostate. Vnetje mehurja je lahko tudi posledica izpostavljenosti spolovila do dišečih mil ali peneče kopeli, ki draži sečnico.
Vnetje mehurja je potrebno zdraviti, saj lahko okužbe sečil privedejo do potencialno resnih zapletov pri nekaterih ljudeh. Lahko pride tudi do odpovedi ledvic ali sepse. Nezdravljeno vnetje mehurja lahko povzroči tudi težave med nosečnostjo, prezgodnja rojstva in nizko porodnotežo otroka.
Vnetje mehurja se pogosteje pojavlja pri ženskah kot pri moških, saj je sečnica pri ženskah krajša od moške sečnice. To bakterijam omogoča, da lažje pridejo v ženski mehur. Ženske, ki so spolno aktivne so izpostavljene večjemu tveganju za vnetje mehurja.
Večje tveganje za vnetje mehurja imajo tudi nekateri drugi ljudje. To vključuje starejše in ljudi z zgodovino ledvičnih kamnov, bolezni ledvic, ali kronočnih obolenj, ki vplivajo na imunski sistem, kot so hiv ali sladkorna bolezen. Ogroženi so tudi ljudje, ki uporablja kateter.
Diagnosticiranje vnetja mehurja se začne s temeljito osebno in družinsko anamnezo, s preverjanjem simptomov in fizičnim pregledom. Lahko se uporavi tudi analiza urina, ki preverja prisotnost gnoja, belih krvnih celic in bakterij v urinu, ki kažejo na bakterijsko vnetje mehurja. Če je prisotna okužba, se je treba odločiti za najbolj učinkovit antibiotik.